Dekoracija

Brtin je iz nagnoja izdelana palica, saj ta les ne zgnije. Staroverci so verjel, da ima posebno moč. Z njim je razpolagal le gospodar hiše, ki ga je hranil na polici nad vrati izbe. Uporabljali so ga za zdravljenje. Na vsakem koncu palice je bil tročan. Ko si palico vzel v roke, si postal tretja točka tročana, ki je po tem seval zdravo energijo na vse konce. Tisti, ki so imeli težave z ožiljem na nogah, so brtin z bosimi nogami valjali po podu zjutraj in zvečer. Preden so šli sejat semena, so šli z brtinom po njivi, če je bila bolna živina, so šli pod njenim trebuhom z brtinom ali od roga proti rogu in tako zdravili. Kristjani so brtinu samo spremenili ime. Poimenovali so ga palica sv. Antona, a so ga ravno tako uporabljali z istim namenom, saj so bili še vedno prepojeni s starim, drugih zdravil pa takrat še ni bilo. Vsaka staroverska hiša je imela brtin, ki ni smel iz hiše. Podedoval ga je sin, ki je prevzel domačijo. Če v hiši ni bilo moškega potomca, je bilo treba brtin uničiti, vrgli so ga v brezno ali zakopali v zemljo. Velikost: 470 mm,  Ø 35mm Vrsta oz. barva lesa: nagnoj  

Trkalo v obliki kocke, ki lahko obenem služi kot okras ali pa kot stojalo za svinčnike. Izdelku  je priložena  zgodba »Les zamoč«. V naših krajih velja, da vsakič, ko nekdo omeni nekaj dobrega, potrka na les in pri tem reče: "Potrkam na les, da se ne bo zgodilo kaj slabega!". Trkanje na les ima korenine v starem poganskem verovanju, ko so ljudje menili, da v drevesih živijo bogovi in ena od razlag je, da so ljudje, ki so naselili Evropo pred pojavom krščanstva, trkali na les zato, da bi izgnali zle duhove ter preprečili, da prisluškujejo njihovim pogovorom. Druga teorija pravi, da so pogani tako oboževali drevesne duhove, da so za srečo obe roki postavili na les, kar se je sčasoma spremenilo v trkanje za srečo. Pogani, ki so želeli moliti k določenemu bogu, so se ob tem dotaknili skorje drevesa. Če je bila njihova prošnja uslišana, so se morali vrniti k istemu drevesu in potrkati nanj, kar naj bi predstavljalo sporočilo temu bogu, da je bila želja uslišana. Hkrati je bila to oblika zahvale. Verjeli so tudi, da okrog dreves tavajo duhovi, ki so ljubosumni na človekovo srečo in delajo na tem, da ustvarijo slab razvoj dogodkov. Trkanje naj bi te zle duhove oglušilo in onesposobilo. Okoli 1800 leta so nekatere otroške igre vsebovale tudi trkanje na drevo, običaj pa se je v 20. stoletju razširil po Evropi in Severni Ameriki. Velikost: 90 mm x 90 mm x 90 mm. Barva oz. vrsta lesa: hrast